EKO

Kako se je vrednota ekološkega izmuznila med prsti in postala blagovna znamka, smo lahko danes priča ob rastoči zeleni nalepki, ki pa nemalokje prekrije resnične zelene naravne zaplate. Na to nas je opozoril, v kolikor smo bili pripravljeni razumeti, Marko Pretner, ki smo ga spoznali, da je med tistimi možmi z zavestjo ohranjanja Triglavskega narodnega parka. Ob tem se sprašujemo, kako nam je uspelo zamenjati realno zeleno z virtualno, kajti nemalokrat je zelena samo nalepka ... . Razmišljamo lahko, koliko ima še skupnega rastoča eko industrija z dopuščanjem raznovrstnosti življenja v naravi in navzezadnje, sožitja s prebivalstvom. Gre za sožitje ali boj za preživetje ter zmago nad konkurenco? Obveznost eko nalepke prinaša tudi nesmiselne rešitve v dejavnost visokogorske kmetije, kot bi znala razložiti Marija Benčina s Čadrga. Bi se ekološki standardi  sploh razvijali, če ne bi bilo ogrožujočih misli pomanjkanja temeljnega energetskega vira, nafte, in potrebne konkurenčnosti z nižanjem stroškov, kar nudijo ravno tako imenovani obnovljivi viri? Na slednje nas je opozoril prav lastnik eko hotela, ki v svoji zasebni iniciativi hotelirstva uspešno uresničuje energetsko učinkovitost. Zanimivo razmišljanje o ceni zelenih produktov je povedal predstavnik Cipre, Jernej Stritih, ki je bil z nami, da se ameriški državljani odločijo za eko izdelek takrat, ko ima ta enako ceno z drugimi produkti. Gotovo je zelena nalepka prijaznejša na oko, vendar bi bila socialna in družbena dimenzija v zeleni strategiji po našem mnenju prepoznana tudi po dostopnosti, sožitju, medsebojnem razumevanju ... Vse to in še več smo preizkušali na študijskem obisku v organizaciji ustanove Umanotera, ki smo se ga udeležili z namenom ugotavljanja socialne vloge v dobrih praksah (rastočega) zelenega turizma v Alpah.